Osteoporoza je sistemsko obolenje, ki se biomehansko kaže z zmanjšanjem mehanske trdnosti kosti zaradi upada kostne mase in posledičnimi osteoporotičnimi zlomi.

Približno polovica osteoporotičnih zlomov se pojavi v predelu hrbtenice. Ženske so bolj pogosto prizadete, pri čemer lahko pride do osteoporotičnega zloma hrbtenice tudi brez poškodbe v anamnezi, saj kost ne zdrži niti normalnih fizioloških obremenitev.

Starejši pacienti želijo ostati v življenju dlje časa aktivni ter zato ne pristajajo na omejitve, ki bi jih sicer pripisali staranju. Njihove želje in napredek v razvoju hrbteničnih tehnik so omogočili razmah hrbteničnih posegov v starejši populaciji. Hrbtenični kirurg je tako primoran zdraviti neposredne posledice osteoporoze v obliki zlomov, oz. pri načrtovanju rekonstrukcijskih posegov na hrbtenici upoštevati dejstvo, da gre za osteoporozo. V vsakem primeru mora biti osteoporoza vodena in zdravljena tudi sistemsko, sicer lahko težave postanejo kirurško nerešljive.

Osteoporotični zlomi vretenc so eden izmed najpogostejših vzrokov za morbidnost pri starejših. Najpogosteje se kažejo z bolečino, ki ji lahko rentgensko sledi progresivno nižanje višine vretenca in posledična spinalna kifoza. Pokazalo se je, da osteoporotični zlomi vretenc zmanjšajo kvaliteto življenja, mentalno zdravje, fizično aktivnost in preživetje. Ti učinki so povezani z resnostjo deformacije hrbtenice in manj z bolečino. A kljub temu je lahko bolečina ob svežem zlomu neznosna. V veliko primerih se bolečina pomiri v nekaj tednih ali mesecih, lahko pa postane kronična. Kronična bolečina po zlomu vretenca je najpogosteje posledica nepopolnega celjenja z napredujočim nižanjem vretenca, spremenjene kinematike hrbtenice ob nastajajoči kifotični deformaciji ali nastanka pseudoartroze v predelu zlomljenega vretenca. Kronična bolečina vodi v zmanjšanje kvalitete življenja in depresijo starejših pacientov.  

Kifotična deformacija osteoporotične hrbtenice lahko ustvari biomehansko okolje, ki spodbuja nastanek novih zlomov. Zaradi premika centra gravitacije navzpred se podaljša ročica preko centra,  poveča se fleksijski navor, ki dodatno prispeva h kifotični angulaciji in nastanku novih zlomov. Verjetnost novega osteoporotičnega zlomu v prvem letu po kompresijskem zlomu vretenca je 5 do 25-krat večja kot normalno, pri čemer so sosednji nivoji bolj pogosto prizadeti. Preprečevanje progresivne kifotične deformacije je pomembno ne samo z vidika zmanjševanja posledic kifotične ukrivljenosti, kot je npr. zmanjšanje pljučne funkcije, temveč tudi z vidika zmanjšanja možnosti zloma sosednjega vretenca.

Tradicionalno se akutni osteoporotični zlomi vretenc zdravijo konzervativno, razen v primeru pridružene nevrološke okvare ali napredujoče hrbtenične nestabilnosti. Vsako kirurško zdravljenje pri osteoporotičnem pacientu je namreč povezano z večjo možnostjo zapletov povezanih s komorbidnostjo in s težavami pri zagotavljanju fiksacije v osteoporotični kosti. Zdravljenje tako vključuje počitek, protibolečinska zdravila in opornico. Čeprav je takšno zdravljenje smiselno, njegova izpeljava ni enostavna. Nekateri pacienti slabo prenašajo redno jemanje protibolečinskih zdravil, kar lahko vodi v zmedenost, povečano nevarnost za padce,  krvavitve v prebavila. Počitek v postelji vodi v zmanjšanje splošne fizične kondicije in v dodatno izgubo kostne mase. Starejši pacienti slabo prenašajo nošnjo opornice, ki ni poceni in lahko dodatno prispeva k omejevanju gibanja diafragme pri dihalnih vajah.

Ortopedsko zdravljenje zlomov vretenc je usmerjeno v obnovo anatomije, popravo deformacije in ohranitev funkcije telesa. Ti cilji so bili v preteklosti večidel ignorirani, v zadnjem desetletju pa so se pojavile nove, manj invazivne kirurške tehnike, s katerimi lahko pristopimo k bolečini in deformaciji v hrbteničnem predelu. Vertebroplastika je poseg, pri katerem se v lokalni anesteziji brez kožnega reza pod kontrolo rentgenskega ojačevalca v telo zlomljenega vretenca skozi perkutano uvedeno iglo vbrizga kostni cement in omogoči stabilizacijo zloma. Večina pacientov po takšnem posegu navaja bistveno manj bolečin. 

zlom vretenc

Potrebna je natančna povezava med pacientovo anamnezo o trajanju težav, njegovimi simptomi in opravljeno rentgensko diagnostiko. Šele ko sklenemo, da vzrok za bolečino leži v zlomljenem vretencu, pride v poštev razmišljanje o vertebroplastiki, sicer lahko pride do nekritičnega kirurškega zdravljenja zastaranih osteoporotičnih zlomov. V nejasnih primerih si lahko pomagamo s scintigrafijo ali z magnetno resonanco. Vodilo pri odločanju o operativnem posegu je stopnja bolečine, ki jo pacient navaja. Nekajdnevna anamneza z neznosno bolečino v hrbtenici je prav tako indikacija za vertebroplastiko kot več kot 6 mesecev trajajoča zmerna bolečina, ki se kljub uvedenemu konzervativnemu zdravljenju ni pomirila. Prej se odločimo za vertebroplastiko pri osteoporotičnih zlomih vretenc v predelu prsno-ledvenega prehoda (Th11-L2), saj lahko pride v tem področju hitro do serijskih prelomov vretenc in kifotične angulacije celotne hrbtenične osi.