Hipersomnije

Bolniki lahko zaspijo v neprimernih okoliščinah, imajo težave z zbujanjem, občutek “spanostne opitosti”, slabšo zbranost, utrujenost in zmanjšano učinkovitost pri delu ali učenju. Med centralne motnje hipersomnolence uvrščamo predvsem narkolepsijo tipa 1 in 2, idiopatsko hipersomnijo, Kleine-Levinov sindrom ter hipersomnijo zaradi drugih bolezni, zdravil ali nezadostnega spanja. 

Narkolepsija je kronična nevrološka motnja uravnavanja spanja in budnosti. Kaže se z nenadnimi epizodami spanja čez dan, fragmentiranim nočnim spanjem, pri tipu 1 pa tudi s katapleksijo, to je nenadno izgubo mišičnega tonusa ob čustvih, na primer smehu. Pojavijo se lahko še spalna paraliza in živahne halucinacije ob uspavanju. 

Idiopatska hipersomnija se kaže s prekomerno dnevno zaspanostjo, pogosto dolgim nočnim spanjem, težkim prebujanjem in občutkom zmedenosti ali “megle” po prebujanju. V nasprotju z narkolepsijo praviloma ni katapleksije, dnevni počitki pa so dolgi in pogosto niso osvežilni. 

Kleine-Levinov sindrom je redka oblika ponavljajoče se hipersomnije, pri kateri se pojavljajo epizode izrazito podaljšanega spanja, ki trajajo dneve do tedne, med njimi pa so lahko prisotne vedenjske, kognitivne ali prehranske spremembe. Med posameznimi epizodami je lahko bolnik brez večjih težav.