Operativno zdravljenje artroze kolenskega sklepa

Temu botruje več faktorjev: večja aktivnost splošne populacije vodi do večjega števila poškodb kolen in njenih posledic – obrabe hrustanca v kolenskem sklepu - artroze, debelost je pomemben dejavnik, ki ne vpliva le na slabše delovanje srčno - žilnega sistema, temveč pomembno vpliva tudi na obrabo kolenskega sklepa, naraščajoča pričakovana starost prebivalstva – s staranjem se spreminja struktura hrustanca, ki postaja vse manj odporen na stres – se hitreje obrablja.

Kdo ima artrozo kolena?

Zdravnik lahko postavi diagnozo artroza oz. degenerativna obraba kolena na več načinov, večinoma pa sledimo bolnikovim težavam, ki jih opisuje kot bolečino, ki jo čuti v sklepu večino dni v mesecu, občasno tudi ponoči, bolečino v sklepu, ki mu onemogoča vsakdanje aktivnosti,… Navajajo slabšo gibljivost v sklepu in občutke krepitacij (pokanje, škrtanje,..). Takemu bolniku postavimo diagnozo artroza kolenskega sklepa in mu svetujemo zdravljenje ne glede na rentgensko sliko, ki pa sicer pri bolnikih z opisanimi težavami v večini primerov potrdi naš sum. Če kozervativna oblike terapije ni uspešna in ne zmanjša bolnikovih težav, bolečine, priporočamo bolniku operativno zdravljenje.

Možnosti operativnega zdravljenja artroze kolena

Artroskopija: je operativna metoda pri kateri ocenimo notranjost kolenskega sklepa s pomočjo kamere in mini-instrumentov. S to metodo ne moremo dokončno odpraviti bolnikovih težav v kolikor gre za obrabne spremembe sklepa zato se v zadnjih letih opušča za zdravljenje tovrstne patologije.

Osteotomija: je metoda pri kateri s korecijo osi spodnje okončine (npr.: nogo na »O« izravnamo), razbremenimo del kolenskega sklepa, ki je artrotično spremenjen (npr.: notranja polovica kolena). Metoda je primerna predvsem za mlajše bolnike, ki se želijo tudi po operaciji aktivno ukvarjati z različnimi aktivnostmi in so pripravljeni na manjšo stopnjo bolečine tudi še po operativnem posegu. S pomočjo te operacije pa se vsaj za nekaj let izognejo potrebi po kolenski endoprotezi. 

Parcialna/delna kolenska endoproteza: s to protezo običajno zamenjamo le en del kolenskega sklepa, večinoma notranjo polovico. Operacija je primerna predvsem za fizično manj zahtevne mlajše bolnike in starejše bolnike z izključno prizadetostjo zgolj enega dela kolenskega sklepa, pri čemer morajo biti ostale strukture kolena dobro ohranjene (isto velja tudi za osteotomije).

Totalna kolenska endoproteza: je najpogosteje uporabljan tip kolenske endoproteze. Pri zemenjavi koleskega sklepa s totalno kolensko endoprotezo zamenjamo obremenilne površine stegnenice in golenice v kolenskem sklepu, občasno pa tudi sklepno površino pogačice, v kolikor je ta močno prizadeta. Prvič so poskušali z vstavitvijo kolenske endoproteze že v 40-ih leti prejšnjega stoletja, vedar so bile operacije malo uspešne. S spoznavanjem biomehanike sklepa in izboljšavo materialov pa kolenska endoproteza danes predstavlja dokaj uspešen način zdravljenja artroze kolena, saj je 20-letno preživetje kolenke proteze dosega približno 90%. Cilj in namen te operacije je bolniku zagotoviti neboleč, dobro gibljiv in stabilen kolenski sklep in s tem izboljšati kvaliteto njegovega življenja. Bolnikom pa je potrebno že pred operacijo pojasniti, da po posegu ne bodo imeli »normalnega« kolena. Prav tako bolnike opozorimo, da imajo proteze svojo življenjsko dobo na katero vplivajo tudi večje pooperativne obremenitve, zato le te odsvetujemo. Uspešna vstavitev kolenske endoproteze pa posamenzniku omogoča zmerno rekreativno vključevanje v praktično večino športov na rekreativnem nivoju.

Ko bolniku svetujemo operativni poseg, se praviloma z njim pred operacijo pogovorimo o vseh prednostih, ki jih nudi poseg, hkrati pa mu razložimo in pojasnimo, da so tako kot pri vseh drugih operacijah, tudi pri omenjenih možni zapleti, do katerih pride približno pri 3-6%.

Kaj lahko bolnik pričakuje po vstavitvi kolenske endoproteze?

Kot že omenjeno, je cilj operacije bolniku zagotoviti neboleč, dobro gibljiv in stabilen kolenski sklep in s tem izboljšati kvaliteto njegovega življenja. Večina bolnikov doseže zadovoljivo gibljivost in funkcijo po 3-6 mesecih in še dodatno tekom prvega leta po operaciji, približno 15% bolnikov pa do leta dni po operaciji navaja nelagodje, blago otekanje, bolečino v sklepu, ki je praviloma manjša kot pred operacijo,… je pa rehabilitacija težja in počasnejša pri bolnikih, ki so v preteklosti utrpeli poškodbo sklepa, bili operirani…, zato je pomembno, da bolnik pride na poseg dobro pripravljen tako fizično kot psihično in da pooperativno sam redno izvaja naučene vaje za krepitev mišic in povečevanje gibljivosti sklepa.