Skakalčevo koleno

Skakalčevo koleno - včasih opisovano kot patelarni tendinitis (vnetje ligamenta pogačice), kar pa je  nekoliko ponesrečen izraz za obolenje, ki ga opisuje, saj ne gre za vnetne,  pač pa za degenerativne spremembe tetive. Prvič je bilo opisano šele leta 1973, kot bolečina pri atletih ob spodnjem robu pogačice. Danes ugotavljamo, da je skakalčevo koleno posledica ponavljajočih obremenitev, ki jim je izpostavljen ligament pogačice (kot del iztegnitvenega mehanizma kolena: štiriglava mišica, pogačica, ligament pogačice – povezuje pogačico in golenico) predvsem pri doskokih, ko naj bi sila v ligamentu tudi večkrat presegla silo telesne teže športnika. Ob tem prihaja do minimalnih poškodb ligamenta, ki se izražajo kot bolečina na sprednji strani kolena.

Kdo ima težave s skakalčevim kolenom?

Pogosteje se pojavlja med športniki, ki imajo v svojo vadbo vključenih dosti skokov, predvsem doskokov. Tako se pogosteje pojavlja med košarkarji, odbojkarji, rokometaši, skakalci v daljino, višino, …, redkeje pa med športniki drugih športnih panog. Med številnimi vzroki, ki so jih povezovali s skakalčevim kolenom, ugotavljamo, da je najpomembnejši razlog za omenjeno težavo nesimetrična oz. nepravilna moč mišic kolenskega sklepa, ki posledično vpliva na tehniko odskoka in doskoka. Preobremenjevanje in trening na trdi podlagi pa se opisujeta kot zunanja dejavnika, ki vplivata na to obolenje.

Značilnosti skakalčevega kolena

Tipično se bolezen pojavi nenadoma, pogosto pri velikih ponavljajočih obremenitvah, redkeje pri enkratni posamični obremenitvi. Športniki navadno dobro poznajo obremenitve, ki jim povzročajo bolečino ob spodnjem robu pogačice. Bolečino opisujejo kot pekočo, ostro, zbadajočo, drugi topo, nelagodno… . V zgodnjem obdobju bolezni se bolečina pojavi nenadoma in nenadoma tudi izgine, kasneje pa se pojavlja tudi v mirovanju in se stopnjuje do te mere, da športniku onemogoča vadbo. Če traja dlje časa opazimo pri športniku atrofijo (zmanjšanje obsega) štiriglave mišice, kar dodatno poslabša tehniko doskoka in poveča obremenitev ligamenta pogačice ter tako še poveča bolečino ob spodnjem robu pogačice (narastišče ligamenta na pogačico). 

Glede na težave in trajanje simptomov lahko bolezen razdelimo v štiri stopnje in glede na stopnjo obolenja po navadi tudi predlagamo zdravljenje:

  1. stopnja – bolečina samo po vadbi
  2. stopnja – bolečina med in po vadbi, športnik še lahko trenira
  3. stopnja – podaljšana bolečina med in po vadbi, ki močno ovira želen nivo treninga
  4. stopnja – popolno pretrganje ligamenta – zahteva kirurško zdravljenje

Ob pregledu športnika navadno ugotavljamo bolečino ob spodnjem robu pogačice (redko ob zgornjem robu), ki je izjemno občutljiv na pritisk. Nekoliko zmanjšan obseg štiriglave mišice nad razbolelim ligamentom in večjo zakrčenost omenjene mišice v primerjavi z nasprotno stranjo. Natančnejši pregled z dodatnimi slikovnimi metodami po navadi ni potreben za postavitev diagnoze. Sicer pa lahko spremenjeno strukturo ligamenta ocenjujemo s pomočjo ultrazvoka ali magnetne resonance.

Zdravljenje

Večini bolnikov, ki ima težave zaradi skakalčevega kolena, zadostuje konservativno zdravljenje in ne potrebuje kirurške terapije. Pomembno je, da športnik sam občuti in prizna težave ter prekine z vadbo, ki mu sproža bolečine. Opozoriti velja, da je zdravljenje v zgodnjem obdobju bolezni hitrejše in učinkovitejše, ter športniku kmalu omogoča vrnitev na tekmovalni nivo. Odlašanje z začetkom zdravljenja in nadaljevanje vadbe kljub bolečini, pa lahko športniku tudi za več mesecev zagreni športne aktivnosti, včasih celo bolečina zahteva od športnika prekinitev športne kariere.

Zdravljenje sicer prilagodimo stopnji bolezni. Načeloma velja, da je za odpravo bolečine potrebna vsaj delna razbremenitev kolena z zmanjšanjem intenzitete treninga in izboljšanjem oz. spremembo tehnike doskoka, pri kateri del obremenitve kolenskega sklepa prenesemo na kolk, gleženj in stopalo. V kolikor to ne zadošča, je potrebno vadbo za nekaj dni/tednov (odvisno od stopnje bolezni) prekiniti, razbolelo mesto hladiti z hladnimi obkladki, svetujemo tudi uporabo protibolečinskih zdravil. Priporoča se intenzivna fizioterapevtska obravnava, raztezanje zakrčenih mišic in nadzorovana krepitev le teh ob pomoči fizioterapevta. Kot nadaljnje možnosti zdravljenja so na voljo »ti. blokade« in  operativna oskrba ligamenta. Osebno menim, da  je mnogim priljubljena »ti. blokada«  razbolelega mesta neustrezna terapija, če ni pravilno indicirana in injicirana ima lahko dolgoročno škodljive posledice.